Prva samostojna razstava: Narava in ljudje
Prva samostojna razstava: Narava in ljudje v festivalni dvorani na Bledu. Recenzijo same likovne razstave je podala likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn.
Recenzija :
LUKA MIKLAVŽIČ: NARAVA IN LJUDJE
Luka Miklavžič se posveča slikanju vidnega sveta, saj sta krajina in figura njegovi osrednji tematski izhodišči. Avtor skuša doseči popolno istovetnost med subtilnimi optičnimi zaznavami in upodobitvijo, hkrati pa v naslikano vnaša svoj ustvarjalni karakter, ki njegovim delom, čeprav intenzivno nastajajo šele zadnjih pet let, daje avtorsko moč in prepoznavnost.
Vpet je v zahtevne klasične slikarske kanone, v historične upodobitvene zahteve in vzorce, ki jih osvaja sam, z lastnim študijskim poglabljanjem in ustvarjalnim preizkušanjem. Občutljivo analizira in sintetizira klasične likovne vrednote ter jih podreja osebnim ustvarjalnim stremljenjem. Ob vsem tem ostaja svoboden in raziskovalen, predvsem pa tankočuten slikar.
Prisega na predano in dolgotrajno delo v polju slike, pri čemer sta mu pomembna tako detajl kot celota. Ob tem uresničuje tudi starodavno umetniško poslanstvo, s katerim slikar samega sebe preizkuša, kako ustvariti veristično podobo in hkrati vanjo vključiti svoja občutja in stanja duha. Na ubranih in dovršenih panoramsko odprtih krajinskih pogledih ta duh še posebej veje. Tudi na področju portretistike, na tem najbolj zahtevnem figuralnem področju, ki ga je ustvarjalno povsem uročilo, ne predstavlja le zunanjosti svojih portretnih izbrancev. Dovoli si celo naslikati drugače zasukan pramen las ali pa sestavi drugačen šopek rož za mlado nevesto ter tako uresniči drobne samosvoje interpretativne ekskurze. Zaradi tega njegova dela še vedno ohranjajo najvišjo stopnjo t.i. klasičnega realizma, njemu pa omogočajo uresničitev čarobnih idejnih prebliskov.
Luka Miklavžič ustvarja v različnih tehnikah ter se skuša približati recepturam starih mojstrov. Ne glede na tehniko, ki mu omogoča likovno vizualizacijo, je v vseh delih razvidna avtorjeva zavezanost risbi, temu elementarnemu in najbolj primarnemu likovnemu izraznemu sredstvu. Njene sledi nosi oglje, najpogosteje z akcenti oziroma dodatki bele krede. S črto povzema, vzpostavlja vez z resničnostjo, ustvarja njeno armaturo, določa formo. Z njo snuje slikovite risbe, ki so dokončne in polnomočne likovne stvaritve. Intenzivno se posveča tudi pastelu, tej skorajda pozabljeni likovni tehniki. Tudi pri pastelu ima vsaka sled suhega barvnega pigmenta odločilno vlogo. Še več, pogojena je s podlago, saj so debelina, intenziteta in tekstura vsakega nanosa suhega pigmenta neposredno odvisni od nje, prav tako kot tudi od poteze, od njene moči, odločnosti in ekspresivnosti. Je tehnika, ki združuje v sebi minljivost trenutka z enkratnostjo nanosa pastelnega prahu na slikovno podlago in mu hkrati omogoča, da izrazi podobe za večnost, da s perfekcionistično izvedbo in plastenji v življenje prikliče človeško figuro. Ko si za nosilec zapisa izbere platno, pa poseže po žlahtni oljni slikarski tehniki, s katero dosega čistost in jasnost izraza. Izjemoma ustvarja tudi z akrilnimi barvami, ki jih uporablja v slojni tehniki. Ob risarski veščini pride v slikarstvu do izraza Miklavžičev pretanjen koloristični občutek. Še posebej ga potrjujejo žlahtne nianse in občutene valerske stopnje, sledenja dialogom med svetlobo in senco ter občutene modelacije in doseganja volumetričnosti ob premišljenem poseganju po tonsko razprtih gradacijah. Z barvami avtor ulovi hipno atmosfersko stanje v naravi in vzpostavi vso zgovornost trenutka, pričara specifike materialne snovnosti, dosega lesk in vzpostavlja teksturo draperije, v katero so odeti njegovi portretiranci. Še posebej pa se njegova koloristična sofisticiranost kaže v upodabljanju inkarnata, saj išče najbolj naraven odtenek barve kože.
Portreti, ki jih ustvarja Luka Miklavžič, so realistične obnove človeške podobe. Njegov Kupid (slika Kupid napenja lok) pa z anatomijo, kontrapostom in kompozicijsko gradnjo že pridobiva heroično držo. Avtor se zaustavlja ob lepoti mladih ženskih obrazov, a ustvarjalno zanimiv mu je prav tako otroški lik ali pa obraz starejše osebe. Pri svojem portretnem poslanstvu se zaveda, da mora preseči zgolj zunanjo podobo oz. da mora na njej odzrcaliti nezamenljivo identiteto posameznika. Z vsako potezo išče skladnost z upodobljencem, naslon na fizionomijo obraza pa mu omogoča ustvarjati prave značajske analize. Portreti so doprsni, do pasu, pa tudi celopostavni. Obrazi so na slikovno površino umeščeni v rahlem zasuku (tričetrtinski portret), v profilni drži, pa tudi v klasični »en face« postavitvi. Vsa ustvarjalna pozornost je usmerjena v obraz, v njegove poteze, v oči, usta, tja, kjer biva vsa »skrivnost« posameznikove nravi, njegovega karakterja, njegove identitete, njegove svojstvenosti. Oči postanejo nosilec živosti pogleda, ustnice so čutne in hkrati zgovorne pripovedovalke. Svetlobnega vira v uprizoritvenem prostoru ni zaznati, kljub temu pa avtor čustveno razgibanost obraza dosega prav s slikovitim prelivanjem svetlobe in senc. Z enako pozornostjo se Luka posveča tudi telesu svojih portretnih izbrancev in tako dosega kompleksnost predstavitve. Na slikovnem polju ne upodablja le posameznega figuralnega lika, ampak tudi par ali skupino. Še posebej fascinira z družinskim portretom, ko vsakega člana predstavi kot osebnost; prepričljivo, živo, svojstveno, upodobljeno z vsemi detajli.
Kompozicije Luke Miklavžiča so vselej skrbno načrtovane. Iz seizmografsko občutljivega opazovalca se namreč prelevi v prav takšnega likovnega interpreta. S pretanjenim slikarskim izrazom, ki predstavlja doseganje oblikovne in barvne dovršenosti, se iz sveta ljudi seli v krajinska prostranstva. Tudi tu ohranja svojo kleno ustvarjalno držo. Na kar dva metra dolge in en meter visoke slikovne formate razgrinja panoramske poglede na krajino. Gledalca prepričljivo vodi v prostor slike, čez mehko konfigurirano krajino, na kateri postoji ob drevesni gošči ter mu nato odpre pogled do neba. Pokrajina je hkrati tudi polnomočna impresija doživetega trenutka, njenega atmosferskega razpoloženja, tokrat vpetega v čas pomladi, v skrivnostne jutranje meglice, v plahe dotike zarje, v toplino zahajajočega se dneva. Avtor izpričuje dovršenost naravnega okolja ter govori o njegovi lepoti. V izslikanih podobah je barvni nabor konceptualno omejen, znotraj nekaj izbranih osnov pa izvirajo niansiranja in tonska razpiranja. Slikar vzpostavlja stanje lirične poetičnosti, daje pa tudi občutek neskončnosti, večnosti, pa tudi pomiritve in celo samote. Tako v krajinski stvarnosti odpira subjektivni notranji pogled, s katerim se motivna snov v ustvarjalnem procesu obogati z emotivno doživljajsko občutenostjo.
Luka Miklavžič resničnost narave in človeka preliva v likovno resničnost. Pri tem razkriva izostren občutek za gradnjo kompozicije in za podajanje slikarske snovi, za izbor barv in dovršenost oblik. Z ustvarjalnimi kapacitetami, ki jih poseduje tako v likovno-formalnem kot tehnično izvedbenem pristopu, ter z ustvarjalno predanostjo in ljubeznijo do slikarskega medija, bo lahko odkril še marsikatero likovno skrivnost in dosegel še mnogo zastavljenih ciljev. Njegova likovna dela zapeljejo marsikateri pogled, v tem razmeroma kratkem ustvarjalnem času pa so že posegla tudi po nagradah in priznanjih strokovne javnosti.
Anamarija Stibilj Šajn umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka
Spodaj reportaži Blejske in Gorenjske televizije:
O razstavi Narava in ljudje reportaža Gorenjske TV
GORENJSKA POROČILA: Narava in ljudje, razstava mladega umetnika Luke Miklavžiča, glasbena spremljava Staš Hrenič
